Orodja za simulacijo že dolgo pomagajo pospešiti razvoj izdelkov s poenostavitvijo postopka izdelave prototipov ter zmanjšanjem stroškov in odpada. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo proizvodna podjetja pomislila na uporabo tako uporabnega koncepta v svojih proizvodnih in logističnih operacijah v obliki digitalnih dvojčkov.
Tako kot simulacije so tudi digitalni dvojčki virtualne, računalniško ustvarjene različice fizičnih sistemov, kot so industrijski roboti, proizvodni procesi, kompleksne postavitve avtomatiziranega sistema za shranjevanje in iskanje ali celo vhodi in vozlišča globalne dobavne verige. Vendar pa se digitalni dvojčki od simulacij razlikujejo po tem, da vključujejo podatke v realnem času iz fizičnih sistemov in procesov, ki jih posnemajo, ter pogosto omogočajo uporabnikom, da tem sistemom zagotovijo aktivne povratne informacije.
Zaradi te aktivne povezave s procesi v resničnem svetu so digitalni dvojčki bolj virtualno okolje kot virtualna “stvar”. Ne zagotavljajo le statičnega modela nekega trenutnega stanja. Digitalni dvojčki imajo edinstveno zmožnost modeliranja trenutne zasnove sistema in prihodnjega vedenja za podporo širokemu naboru nalog, kot je navidezen zagon sistemov, optimizacija proizvodnje ali omogočanje prediktivnega vzdrževanja.
Digitalni dvojčki pomagajo preprečiti pogoste napake v zasnovi tovarne, ki zahtevajo drago prenovo. Izogibanje takšnim napakam ne le pomaga industrijskim inženirjem skrajšati razvojne cikle, ampak tudi zmanjša stroške gradnje in časovne prekoračitve, ki pestijo skoraj vsako industrijo.
Glede na vpliv, ki ga imajo lahko digitalni dvojčki na strateške in operativne odločitve, se je naravno vprašati, kako so zgrajeni za natančno in ponovljivo modeliranje kompleksnosti aktivnega fizičnega sistema, ki vključuje komponente, podsestave in sisteme več različnih prodajalcev.
Digitalni dvojčki so bili delno razviti, da bi bili kompleksni sistemi bolj dostopni, intuitivni in obvladljivi. Tehnologija ne bi prišla tako daleč, če ne bi olajšala integracije digitalnih podatkov različnih sistemov. Vendar pa je tudi v interesu prodajalcev industrijske opreme, da svoje CAD-podatke o izdelkih naredijo združljive z digitalnimi dvojčki, če želijo konkurirati na vse bolj digitaliziranem trgu.
Prihodnje zmogljivosti digitalnih dvojčkov so omejene le z našo zmožnostjo razčlenjevanja podatkov in seveda s fizičnimi dvojčki, ki jih definirajo. Vendar je jasno, da je industrija šele začela raziskovati polni potencial digitalnih dvojčkov. Vektorjev, po katerih se lahko dvojčki razvijajo naprej, je veliko.
Ker so digitalni, so dvojčki po definiciji modularni in razširljivi. Dvojčka robotske celice na sprednjem delu proizvodne linije je mogoče praktično sinhronizirati z drugimi roboti na liniji – kot tudi s samo linijo in tako naprej, dokler dvojček morda ne bi zajel vseh proizvodnih operacij v globalnem podjetju.
Vsako proizvodno podjetje, sistemski integrator ali graditelj linij lahko prepozna prednost zmanjšanja časa in stroškov za razvoj, integracijo in naročanje industrijskih sistemov. Digitalni dvojčki dosegajo te cilje in tudi zmanjšujejo tveganje z zagotavljanjem digitalnega okolja, v katerem je mogoče različne tehnologije in sisteme kombinirati, testirati in validirati, preden so sploh nameščeni.
S širšimi uvedbami in več naložbami bodo digitalni dvojčki deležni vse večjih inovacij in prefinjenosti. Poleg tega bodo nove in nastajajoče tehnologije, kot je AR/VR ter umetna inteligenca in EDGE računalništvo, še razširile zmogljivosti in dostopnost digitalnih dvojčkov v proizvodnih okoljih.