Zaživel bo merilni robot, ki je plod triletnega sodelovanja domačih znanstvenikov in gospodarstva. Proizvodnja bo tako veliko manj odvisna od človeka.
Merilni robot, ki ga je razvil laboratorij za robotiko na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko v sodelovanju s podjetjem Kolektor, bo predvsem preverjal dimenzije produktov, izdelanih na proizvodnih linijah. Možnosti njegove uporabe je še bistveno več, saj razvijalci zasledujejo cilje modularnosti, prilagodljivosti končnemu uporabniku in industrije 4.0. Projekt, ki je že v sklepni fazi, je odličen primer sodelovanja slovenske znanosti in industrije, v katerega so bili vključeni tudi obetavni študentje.
vitkosti. FOTO: Blaž Samec/Delo
Robot za merjenje ustreznosti proizvedenih izdelkov oziroma robotska celica ARC-K je plod več kot triletnega sodelovanja ljubljanske fakultete za elektrotehniko, podjetja Kolektor in Instituta Jožef Stefan. Sodelovanje je zaživelo v sklopu državne strategije pametne specializacije (SPS, Gostop), katere cilj je izboljšanje domače produkcije v smeri večje učinkovitosti, prilagodljivosti in vitkosti. Razvoj robotskega okolja ARC-K je v sklepni fazi, proizvodne hale pa bo nadgradil že ta mesec, pravi dr. Marko Munih, eden vidnejših strokovnjakov za robotiko pri nas.
Neodvisnost od človeka
Merilni robot v osnovi skrbi za končni pregled dimenzijske ustreznosti proizvedenih produktov. »Produkti proizvodnje morajo na koncu ustrezati želenim specifikacijam. Pri naši robotski celici gre za procesno kontrolo, kjer merimo dimenzijske vrednosti končnih produktov,« osnove delovanja robota opiše Marko Munih, ki opomni, da tovrstne meritve zdaj večinoma opravlja človek.
Ravno človeške meritve pa bi bile avtomatizirane v primeru robotske celice ARC-K. »Meritve same in razni postopki merjenj so vselej problematični in zahtevni za človeka. Statistične kontrole procesov se izvajajo večkrat na dan, vendar ne stalno, obenem pa je človek le človek in tudi ob največji pazljivosti lahko nastanejo napake. Z merilnim robotom so vsi postopki avtomatizirani, zmanjšan oziroma skoraj izničen pa je vpliv operaterja. V tem delu proizvodnje bi se naša odvisnost od človeka tako bistveno zmanjšala,« glavne prednosti navaja Munih.
Modularnost in prilagodljivost
V trenutni obliki lahko merilna celica ARC-K izvaja »le« dimenzijske meritve, tako kontaktne kot tudi brezkontaktne in optične meritve. A vendar merjenje dimenzij končnih produktov ni edina meritev, ki bi jo lahko izvajal robot, poudarjajo razvijalci. »V projektu smo zasledovali pristop modularnosti in rekonfiguracije, robotska celica pa se zato lahko prilagodi potrebam uporabnika. Prilagodljivi so same mize z opremo, merilna mesta, robotsko prijemanje s paleto prstov, zaporedje meritev in tudi programska koda,« pravi Munih.
Sodelovanje
Končna oblika robota in modularnost nikakor ne bi bili izvedljivi brez sodelovanja s podjetji in raziskovalci iz drugih institucij, je prepričan Munih. Kot pravi, so v projekt vstopili s pragmatičnimi namerami, končni uspeh pa gre pripisati specializiranosti vseh udeleženih. »Vloge sodelavcev so se izoblikovale glede na področje njihove ekspertize. Kolektor Vision je bil tako pristojen za razvoj optičnih meritev, na fakulteti smo pokrivali kontaktne meritve in manipulacijo, svoje vloge sta imela še Kolektor Orodjarna in Institut Jožef Stefan na področju natikanja merjencev na kalibre. Potrebna je bila cela paleta znanj.«
Za današnji rezultat so ključni začetne kompetence, ustrezna zasnova in predvsem medsebojno sodelovanje, poudarjajo sodelujoči. Najožja sodelavca na fakulteti sta bila poleg Muniha še Aleš Zore in Jure Rejc, del ekipe pa so bili tudi obetavni študentje, ki bodo vplive robota na končni meritveni rezultat lahko prenesli v doktorski študij, napovedujejo na fakulteti.
Pomen raziskav in razvoja
Po besedah predstavnikov fakultete za elektrotehniko osrednja motivacija pri tovrstnih projektih ostajata razvoj rešitev za industrijo in uspešen prenos znanja v prakso. V tem smislu so s projektom zadovoljni tako na fakulteti kot v gospodarstvu, kjer bodo robotsko celico uporabljali. »Povezovanje znanosti in industrije je vselej dobrodošlo, saj na fakulteti s svojim delovanjem želimo iskati nove rešitve in izboljševati trenutne. V tem projektu smo imeli srečo, da je bila vizija dovolj privlačna za odločevalce o financiranju. Kljub financiranju pa je vsak sodelujoči moral vanj napotiti svoje kompetentne ljudi, ki so za končni produkt namenili ogromno časa. Obenem nas zmeraj navdušijo še druga vlaganja podjetij in sodelovanje z raziskovalno sfero tudi zunaj projektov,« sklene Marko Munih.
Najožji sodelavci v projektu ARC-K
Kolektor Vision: Jure Škrabar, Mark Lukek, Jure Škvarč
Kolektor Orodjarna: Robert Čerin, Janez Koren, David Bizjak, Tilen Lipušček, Martin Obid, Valter Leban
Članek je izvzet iz časnika Delo.